Vse hitrejše se bliža čas zimskega počitka in konec čebelarske sezone ter s tem tudi čebelarskih del.  V prvem jesenskem mesecu so čebelje družine že pripravljene na zimo. Počasi se bo polegla še  zadnja zalega, pa tudi dodatno krmljenje je že zaključeno. Družina si je izbrala mesto za prezimovanje tam, kjer se je polegla zadnja zalega. V mesecu oktobru čebele še vedno pridno prinašajo hrano iz obrobnih satov v bližino gnezda, kar delno spodbuja matico k omejenem zaleganju jajčec. To ni preveč dobrodošlo, kajti zdajšnja vzreja zalege je dobra le za razvoj varoe.

Če je potrebno v prvih dneh oktobra še dodatno dokrmimo družine. Sladkornemu sirupu dodamo še česen in to v obliki soka iz glavic ali pa posušenega in mletega v prahu. Raztopino v količini 2 litrov dodamo hkrati, tako da jo bodo čebele vskladiščile neposredno v gnezdo in omejile matico pri zaleganju. Ta zadnji obrok bo čebelam osnovna hrana v prvem delu zimskega počitka. Čebele  si v tem mesecu že oblikujejo zimsko čebeljo gnezdu. Pri temu moramo biti pozorni, da v kolikor je to na robu panja, le tega pomaknemo v sredino, tako da imajo čebele z leve in desne strani dostop do hrane v satih. 

V tem mesecu moramo biti ob lepih dnevih pozorni na tihi rop. Ta se pojavi skoraj neopazno, ko prično čebele roparice iznašati zimsko hrano pri slabših  ali brezmatičnih družinah . Če tega pravočasno ne opazimo, nas bo na to opozoril prvi spomladanski pregled, ko bo katera od odmrlih družin brez zimske zaloge. Ob zadnjem pregledu čebel panje še enkrat potežkamo, panjem s premajhno zalogo hrane pomagamo vsaj z dvema medenima satoma, ki ju namestimo sat stran od čebelje gruče.

Po nekaterih podatkih porabijo čebelje družine od začetka oktobra do konca  aprila okrog 12 kg hrane. Pri porabi 1 kg hrane  se sprosti okoli 1 l  vode, ki mora nekako iz panja, zato je pravilno zračenje panjev eden od glavnih pogojev za dobro prezimovanje družin. Vlaga je pozimi v panjih normalen pojav in do neke mere  celo koristna. Čebele  imajo tako na voljo vodo za pripravo hrane za zalego, saj pozimi  ali zgodaj spomladi ne morejo po njo iz panjev. V primeru da  panj ni dovolj  zračen, se v njem vlaga iz čebele gruče dviga in se ob dotiku hladnega pokrova in sten kondenzira. Kapljice kondenzirane vode padajo po čebelji gruči in povzročajo nemir pri čebelah. To povzroči povečano porabo hrane in še več vlage, satje z medom in cvetnim prahom prične plesneti , plesniva obnožina pa je strup za čebele.

Za vlago  v panjih je več vzrokov. Panji ne smejo  biti postavljeni na vlažnih, močvirnih krajih, prav tako se moramo izogibati preveč zasenčenih mest. Panji morajo biti tudi v zavetrju, kajti močnejši vetrovi hitro spreminjajo mikroklimo v njih. Vlago iz nakladnih panjev lahko odvajamo na več načinov. Najučinkovitejše in najprimernejše je odvajanje vlage skozi   odprtino in reže ki so  na pokrovu panja.  Med robom  strehe in stene naklade je dovolj prostora za izhlapevanje nastale vlage. V tem primeru uhaja vlažen zrak iz vsega panja, morebitni vetrovi pa ne vplivajo na mikroklimo panja.

Če hočemo v nakladnih panjih ustvariti še ugodnejšo mikroklimo, lahko v oktobru postavimo na podnico pod plodišče mediščno naklado . S tem dobi plodiščna naklada nekakšno predsobo, ki ima sledeče prednosti:
• ublaži vplive naglih sprememb zunanjih temperatur, vlage in naletov vetra
• čebelje gnezdo je neprimerno mirnejše
• čebele v jesenskih mesecih varujejo mediščno satje pred voščenim moljem

Spomladi to naklado odstranimo in s tem zmanjšamo prostor, ki ga morajo  čebele ogrevati.Čebelarji se moramo zavedati, da je za čebele idealen  suh in zračen panj, kar se odraža tudi v zdravstvenem stanju čebeljih družin. Vendar z zračenjem ne smemo pretiravati, kajti vlage iz panjev ni mogoče v popolnosti odstraniti, sploh pa je ta v določenih merah celo koristna in potrebna.


V drugi polovici  meseca so čebelje družine že  brez zalege,  zato je  sedaj najprimernejši čas za tretiranje čebel proti varoi z oksalno kislino. Oksalna kislina je dvobazna organska  kislina v obliki brezbarvih kristalov. V majhnih količinah jo najdemo v živalskem in človeškem urinu. V obliki soli se nahaja tudi v rastlinah. Oksalna kislina in njene soli - oksalati se uporabljajo kot belilo in kot sredstvo za odstranjevanje madežev, ter za sintezo barvil. Ta kislina je zelo učinkovito sredstvo za zdravljenje čebel, vendar je lahko zanje tudi ob neprimerni uporabi nevarna. Njena nevarnost je zahrbtna, ker čebel ne uniči takoj, ampak šele čez dva ali tri mesece.

Pri uporabi oksalne kisline se moramo držati štirih osnovnih pravil:
• v panjih ne sme biti nobene zalege
• ne smemo prekoračiti priporočenega odmerka
• po kapanju kisline morajo biti vsaj dva do tri dnevi izletni
• zatiranje varoje z oksalno kislino lahko izvedemo le enkrat


Za tretiranje z oksalno kislino je priporočljiva temperatura nad  7 C. Poznamo dva različna postopka tretiranja z oksalno kislino. Prvi način zdravljenja  večinoma uporabljamo za zdravljenje rojev, ometencev in narejencev brez zalege, drugega pa uporabljamo v tem mesecu, ker pri tej metodi ne rabimo razdirati panjev.

o      Raztopimo 30 g oksaldihidrata v 1 litru vode in z ročnim razpršilnikom razpršimo 3 do 4 ml      raztopine na vsako stran zasedenega sata. Pri škropljenju moramo paziti, da čebele samo ovlažimo, ne smemo pa jih zmočiti.
o      Pripravimo raztopino 65 g oksaldihidrata v  1 litru vode in 500 g sladkorja. Raztopino segreto na 30 C  kapamo na polno zasedeno ulico in to največ 5 ml raztopine.

S pripravljeno raztopino segreto nad 30 C napolnimo primerno   inekcijo z iglo. Raztopina mora biti topla iz dveh razlogov: ·        čebele toplo raztopino lažje in hitreje popijejo, oksalna kislina s kalcijem  iz vode tvori oborino, katera lahko pri nižjih temperaturah zamaši iglo v injekciji.

S pripravljeno raztopino počasi kapljamo po posamezno polno zasedenih ulicah v katerih se nahajajo čebele. Na zasedeno ulico pride do cca 5 ml raztopine. Kapljamo z malimi kapljicami po čebelah,  katere to raztopini pijejo oziroma jo prenesejo na ostale čebele v gruči.  Oksalna kislina preko hemolimfe čebel negativno deluje na varozo, katera začne odpadati. Najboljše za čebele  je da s kislino posegamo v panj v dopoldanskem času , pri temperaturi nad  7 C, kajti čebele se zaradi vnosa sladke raztopine v panj razdražijo in hitijo v iskanje hrane   tudi izven panja.


V mesecu oktobru je čas, ko smo več ali manj končali dela v sami čebelji družini, zato imamo več časa za druga dela v čebelnjaku in okoli njega. Potrebno je predvsem pripreti žrela in pregledati vse odprtine v panjih, da vanje ne zaide kakšen nepovabljen gost v obliki miši ali rovke. Posebno pozorno moramo biti na lege na katerih imamo postavljene panje. Te moramo prekontrolirati in zamenjati tiste, katere so poškodovane.  Kaj lahko se zgodi, da se lega v primeru dežja zlomi in pade s panji vred.   Na koncu  še preverimo če so vsi nakladni panji blago nagnjeni proti žrelom, kajti le tako ne bo voda vdirala preko podnice  v panj.

V hladnem oktobrskem vremenu  začnemo  taliti  oz. kuhati staro izločeno satje. Časa imamo sedaj dovolj, pa tudi čebele nas ne bodo več motile kakor v prejšnjih mesecih . Dobljene voščene kolače zamenjamo za satnice,  katere bodo na hladnem  počakale do spomladi ko jih bomo uporabili.. Lepo mlado satje  in rumen  vosek  sta prvi pogoj za uspešno čebelarjenje, hkrati pa tudi čebelarjevo ogledalo.

Najlepši in najsvetlejši vosek dobimo iz sončnega talilnika, kjer talimo pod dvojno šipo ob ojačeni sončni toploti samo mlado, belo satje, ki še ni bilo zaleženo. V talilniku je le toliko vročine, da se satje lepo tali in vosek sproti odteka, na da bi pri tem potemnel. Tega najlepšega voska pridelamo zelo malo, kajti večino voska pridobimo s kuhanjem raznih voščin. To je staro, neprosojno, temnorjavo  ali skoraj črno satje, ki ni več primerno niti za medišče, še manj pa za čebelje gnezdo.

Najsodobnejša naprava za uspešno pridobivanje voska v današnjem času je parni topilnik. Z njegovo pomočjo se  kuhanje voščin izvaja   enostavno, hitro in učinkovito. Delo poteka tako, da   perforirano posodo parnega topilnika napolnimo s satjem in zapremo s pokrovom. V posodo  do določenega nivoja nalijemo vodo in jo segrevamo. Pod učinkom  segrete vode –pare se prične satje hitro topiti. Čisti vosek začne iztekati iz toplinika v zunanjo posodo, medtem ko odpadek ostane v perforirani posodi.  Na podobni osnovi deluje tudi kuhinjski parni sokovnik, ki ga lahko prav tako uporabimo za kuhanje manjših količin voščin.

V primeru lepega oktobrskega  vremena  pospravimo okoli stojišča oz. čebelnjaka in temeljito očistimo in prebarvamo vse naklade, ki niso naseljene. Zavedajmo se, da so stari in zanemarjeni panji vir mnogih okužb in bolezni, zato je sedaj čas, da uredimo vse nenaseljene panje oz. naklade. K. von Frisch je ugotovil da čebelje oči ločijo modro in rumeno barvo, ne ločijo pa črne in rdeče barve.  Razlikujejo tudi svetlo in temno rumeno, prav tako odtenke modre barve.

Za barvanje uporabljamo barvila na osnovi nitra ali  barvila na bio osnovi, tako da ne bo bojazni da bi barvila ob naselitvi družin v panje motila čebele. Mnogo čebelarjev želi čebelam polepšati tudi notranjost panjev. Panjev nikakor ne barvajmo od znotraj.  S tem odvečnim in nepotrebnim delom bomo čebelam samo škodili.

V kolikor se nam je pri jesenskem krmljenju pokazalo, da nam pušča kateri pitalnik, ga dobro osušimo in notranje robove premažemo z barvo. Le tako bomo pripravljeni in z veseljem dočakali naslednjo čebelarsko sezono.