Že smo v glavni čebelarski sezoni in pred nami je čas čebelarske žetve, kajti mesec junij je eden izmed najbolj medenih mesecev. V kakšni meri nam bodo čebele povrnile naš trud je odvisno od tega, kakšen je bil razvoj čebeljih družin in  njihova oskrba spomladi. V kolikor smo delali po opisanih navodilih za vsak mesec in je bila v naravi koliko toliko dobra paša, rezultati sedaj ne bi smeli izostati.

Glavna skrb za čebelje družine v mesecu juniju je, da imajo  le te vedno dovolj prostora za nemoteno širjenje gnezda. To nam pri nakladnem panju ne bi smelo biti problem, kajti gnezdo širimo  z nastavljanjem praznih naklad. Poskrbimo, da bodo skrajni sati na obeh straneh napolnjeni z medom, tako da bo ob gnezdu  ali nad njem vsaj  pet kg medu. Na ta način bo matica zalegala s polno močjo in ne bo zmanjšala obsega zaleganja zaradi grozečega pomanjkanja hrane. Poleg prostornega plodišča, ki je porok za največji razvoj družin, je  še bolj  pomembno tudi dovolj prostorno medišče. Premajhen prostor v medišču v času medenja povzroči manjši donos medu in vse delo in trud, ki smo ga vložili za razvoj čebeljih družin, bo zaman.

Vsaka utesnitev, pa naj si bo zaradi premajhnega plodišča ali zaradi preobilice nanesenega medu, sili družine v rojilno razpoloženje. Sama utesnjenost gnezda povzroča tudi slabo zračenje panjev, kar je vzrok za povišanje temperature, ki tudi pospešuje rojenje. V tem mesecu moramo izmenjati čim več starega satja, vse dokler je v družini opazen gradilni nagon. Tega opazimo; pri gradilnih satnikih. oz če teh nimamo, na robu satja, kjer je vidna belina mladega voska. Dodajanje satnic v gradnjo vpliva pri čebelah na normalno izkoriščanje voskovnih žlez in s tem zavira rojilno razpoloženje, posebno v obdobju z manj izdatno pašo.

Roj je zaželen le pri čebelarju začetniku, ki bi rad povečal število svojih čebeljih družin, ali pa pri čebelarju, ki se intenzivno ukvarja s prodajo čebeljih družin. Čebelar že ob pregledu čebelje družine ugotovi ali je družina brez gradilne vneme in ali so v čebeljem gnezdu že tudi zaleženi matičniki. To so očitni znaki za skorajšnje rojenje. Včasih pa pride tudi takšna letina, da proti volji čebelarja izrojijo skoraj vsi panji po vrsti. Praviloma roj izleti iz panja dva dni prej, preden se izleže mlada matica, izlet roja pa lahko zadrži slabo vreme. Ob lepem sončnem vremenu roj najraje izleti iz panja med enajsto in trinajsto uro. Roj s staro matico se pogosto usede nižje na drevo kot drugi roj z mlado matico.

Za uspešno ogrebanje rojev je čebelarju zelo koristna: hladnokrvnost, preudarnost, iznajdljivost, spretnost in mirna roka. S temi vrlinami si bomo prihranili mnogo truda in nevšečnosti. Največkrat je tako, da čebelarja pri rojenju ni zraven. Roj nekaj časa veselo raja po zraku, nato pa se strne v gručo na drevesu ali na grmu.  Čebelar si lahko sam olajša pobiranje roja s saditvijo  nizkega sadnega drevja pred stojiščem. Najbolj priporočljive so slive, češnje in ostala nizko rastoča medovita drevesa. Roj je najlažje ogreniti, če sedi v obliki grozda na koncu veje, na robu krošnje nizkega drevesa. Pred ogrebanjem roj popršimo s  pomočjo ročnega tlačnega razpršilnika za vodo , tako da preprečimo da se bi čebele takoj razletele. Čisto mirno, da čebele ne začutijo nobenega tresljaja sunemo z ogrebalnikom navzgor, da se roj sesuje vanj. Skoraj nikoli ne prestrežemo vseh čebel. Nekaj jih vedno zleti mimo, nekaj pa jih ostane na veji. Zaradi tega pustimo ogrebalnik toliko časa na mestu, da se same pridružijo večini, med katero se navadno giblje tudi matica. Na koncu ogrebalnik pokrijemo z mrežastim pokrovom in roj odnesemo na hladno v klet, da se čebele v hladu umirijo. Ker vsak roj vzame s seboj le za tri dni hrane, ga moramo po vsaditvi v novi panj z novimi satnicami takoj nakrmiti s sladkorno raztopino.

Na začetku ga krmimo v malih količinah, da začne graditi satnice in da  imajo čebele prostor za oblikovanje medenega venca hrane. Po tednu dni roj pregledamo in ugotovimo, kako čebelja družina gradi satnice, moč čebelje družine, obseg čebeljega gnezda. Ob tem lahko po potrebi opravimo tudi pomik čebeljega gnezda. Ker imamo označene matice z barvami, obstaja velika možnost, da v roju na veji ali v ogrebalniku opazimo matico. Ta se vseskozi giblje po roju gor in dol in jo zato  lahko ulovimo le s kleščami. Ogrebalnik  z matico v kleščah pokrijemo z mrežastim pokrovom in roj odnesemo na hladno v klet, da se čebele v hladu umirijo. Matico in del čebel uporabimo za izdelavo narejenca, čebele pa tik pred mrakom izsipljemo pred čebelnjak oz. stojišče. Čebele se  vletijo v panj  iz katerega so izrojile in že naslednje jutro nadaljujejo z intenzivnim delom. V panju , ki je rojil pa moramo naslednji dan obvezno opraviti poseg: to je podreti razen enega vse matičnike.

V svojem čebelarstvu moramo skrbeti, da ne bomo imeli starejših matic od treh let. Da nam bo to uspelo moramo obvladati enega od načinov označevanja matic, sicer nam je vsaka ocena starosti matic negotova. V mesecu juniju imamo idealno možnost, da si pravočasno napravimo dovolj rezervnih družin z mladimi maticami. Tu moramo še posebej paziti na družine, ki prelegajo matice, kajti iz njih lahko dobimo dober material za mlade matice. Sam čebelarim tako, da čebelje družine po večini razmnožujem z narejenci. Ta način priporočam tudi drugim čebelarjem zaradi:

Opisani način pridobivanja novih čebeljih družin ima še eno veliko prednost. Ker v narejencih  cca tri tedne ni pokrite zalege,  s poleganjem čebelje zalege pride na plan vsa varoa. Ker te nimajo na voljo celic z ličinkami, obnemorejo in popadejo na dno panja. Preostalo varoo na čebelah pa lahko do konca dotolčemo z eno od preizkušenih metod. Naj omenim le ekološko tretiranje z mravljično kislino in kapanje ali škropljenje z oksalno kislino. Tako  od varoe očiščene čebelje družine lahko brez skrbi počakajo spet jesensko-zimsko uničevanje varoe.

V obdobju medenja poskrbimo zato, da je v panjih dovolj praznih satov. Mediščne naklade s praznimi sati dodajamo vedno nad gnezdo, pod naklado s polnimi medenimi sati. Ker lahko pri nakladnih panjih prostornino medišča sproti povečujemo, lahko s točenjem počakamo do konca paše.   Proti koncu akacijeve paše ima nakladni panj eno plodiščno naklado  z matično rešetko  in dve do tri dvetretinjske mediščne naklade. Tedaj  presodimo ali je v teh nakladah dovolj polnih satov  pripravljenih na točenje.

Na točenje se mora čebelar temeljito pripraviti. Poleg opreme za točenje,  si mora čebelar priskrbeti tudi dovolj zaščitne opreme za tiste, ki mu bodo pomagali. Za točenje si izberemo lep, topel dan, ko bodo čebele izletavale na pašo.  Le tako  se bomo izognili nepotrebnih čebeljih pikov in ropa. Med   se hitreje in temeljiteje toči iz satja, če je temperatura višja od 25 C.  Upoštevati moramo, da mora biti med primerno zrel: pokritega naj bo  vsaj dve tretjini. Dober pokazatelj zrelosti medu je ta, da če sat obrnemo vodoravno in stresemo, ne sme kapljati iz celic. Med, ki vsebuje prevelik odstotek vlage, lahko začne vreti zato moramo biti previdni , da točimo zrel med.

Satje začnemo jemati iz mediščnih naklad čim bolj zgodaj, vendar ne pred izletavanjem čebel. Čebele iz panjev ometavamo naravnost v plodiščno naklado, tako da mediščni dvetretjinski sat z roko močno zgrabimo, z drugo pa udarimo po njem tako, da čebele padejo v plodiščno naklado. Čebele iz močnih panjev  uporabimo za izdelavo ometencev. Problemov z  zaleženimi sati , zaradi vložene matične rešetke nimamo, kajti takšnih zaleženih satov  ni priporočljivo pobirati in točiti. Pri pobiranju satja  moramo paziti, da v panju pustimo zadostno količino hrane, kar pomeni da v mediščni nakladi pustimo vsaj dva sata polna medene zaloge. Ometene sate zložimo nazaj v mediščne naklade, katere odnesemo v prostor kjer točimo. Istočasno  pa na  plodiščno naklado položimo prazne mediščne naklade, ki smo jih imeli pripravljene v rezervi.  Delo poteka hitro in učinkovito, ter brez nepotrebnega mečkanja in ropanja čebel. V kolikor imamo večje število nakladnih panjev in ne delamo ometencev, si lahko pri točenju pomagamo z benzaldehidom in propionsko kislino. Iz panja snamemo streho in pokrov , mediščno naklado pa pokrijemo s črno krpo katero smo poškropili z omenjeno kemikalijo. Čebele se hitro umaknejo v plodiščno naklado,  tako da lahko mediščne naklade odnesemo na točenje. 


Ker v mediščne naklade ni zalegala matica, imamo pri teh satih poglobljene satne celice, pokrite z voščenimi pokrovci. Te iz mediščnih satov odrežemo z dolgim nožem in jih vložimo v točilo. Satje, ki ga vlagamo v točilo, mora biti enako težko, ker v nasprotnem točilo poskakuje. Ob točenju med precedimo, tako da odstranimo voščene delce in delce pomečkanih čebel. Najmanjših drobcev pri precejanju ne moremo odstraniti, zato te posnamemo kasneje ko se  zberejo na površju. Med  shranjujemo v zato primerne posode, ki morajo dobro tesniti. Med je zelo higroskopičen in če je slabo zaprt , se navzame vlage iz okolice in skisa. Uskladiščiti ga moramo v suhih in zračnih prostorih, najbolje pri temperaturah okoli 10 C. Pri vsem tem moramo upoštevati, da je med hrana in moramo zato v celotnem postopku tako ravnati. Pri točenju je tudi pravi trenutek, da si pripravimo določeno število plodiščnih satov s cvetličnim ali akacijevim medom. Te bomo uporabili v primeru slabega in hladnega vremena v naslednji spomladi. Rezerve shranimo v zato pripravljenih omarah ali jih pustimo v plodiščnih nakladah, katere postavimo na čebele.


Konec junija se začne povečevati naravno odpadanje varoj na kontrolnih vložkih. Bodimo pozorni na tiste panje, ki so bili že spomladi čezmerno obremenjeni z varoo. Za tretiranje rojev, izrojencev, ometencev ali narejencev imamo več možnosti. Priporočam vam uporabo oksalne kisline v sladkorni raztopini v razmerju 1 l vode : 500 gr sladkorja : 65 gr dihidro oksalne kisline.  Roj vselimo in počakamo tri do štiri dni.  Pri narejencih in izrojencih pa najprej počakamo, da se poleže vsa zalega in da mlada matica že začne zalegati, ni pa še pokrite zalege. Pri ometencih  pa  lahko z zdravimo takoj. V vseh primerih apliciramo po 5 ml pripravljene raztopine v vsako zasedeno ulico.