Dražilno krmljenje je tema, okoli katere se pogosto krešejo mnenja čebelarjev. Številni čebelarji namreč hvalijo spomladansko krmljenje čebel s pogačami, drugi priporočajo sladkorni sirup, tretji pa nasprotujejo kakršnemu koli krmljenju. Sicer pa moramo pri krmljenju čebel upoštevati praktične in teoretične izkušnje, znanstvena stališča, najbolj pa potrebe čebel. Dejstvo je, da čebelje družine z zadostno zalogo medu in cvetnega prahu ne potrebujejo nikakršnega krmljenja.
Žal smo se čebelarji v zadnjem času po večini prelevili v medarje, pohlep po čim večjem zaslužku pa nas je privedel do tega, da čebelam odvzemamo preveč njihovih zalog hrane, tj. medu in cvetnega prahu. Namesto tega jim dodajamo sladkor in kvas, zato moč čebelje družine fiziološko slabi, s tem pa izgublja tudi sposobnost obrambe pred boleznimi.
Brez dvoma je najboljša hrana čebel v katerem koli obdobju leta tista, na katero so navajene že tisoče let, to je med. Čebelarji naj bi zato ves čas skrbeli, da imajo čebele v zalogi vedno primerno količino hrane ter da so primerno močne in zdrave. Takšne družine se namreč spomladi dobro razvijajo brez kakršnega koli dražilnega krmljenja. Če jih dražilno krmimo, obstaja nevarnost, da se rojilno razpoloženje pojavi pred glavno pašo ali da celo izrojijo in tako z donosom ni nič. S tem imamo trojno škodo: nepotrebno delo, veliko porabo hrane in manjši povprečni donos v čebelnjaku.
Spomladi je treba čebele krmiti samo ob morebitnih izrednih razmerah. Te nastopijo tedaj, kadar čebelje družine ostanejo brez hrane oziroma kadar v naravi ni paše. Če se zaloga hrane ob gnezdu hitro zmanjšuje, tako rekoč nimamo druge izbire, kot da jo čebelam dodamo. Iz rezerve jim dodamo medene sate z nastrganimi pokrovci, da se ne trudijo še z odkrivanjem medu. Če takih satov nimamo, jim lahko v sate nalijemo gosto medeno tekočino, če pa ni več prehladno, jih lahko nakrmimo tudi s sladkorno raztopino.
Številni čebelarji spomladi prisegajo na uporabo krmnih pogač. Pri tem moramo biti zelo previdni, saj čebele za predelavo te hrane potrebujejo več vode, to pa utegne ob mrazu in slabem vremenu povzročiti nemalo težav. Ob zdajšnjem zelo spremenljivem vremenu s hitrimi ohladitvami obstaja nevarnost, da čebele ne bodo sposobne ogrevati celotne zalege. Posledica tega je pojav prehlajene zalege, griže, noseme itd.
Različni dodatki, ki jih dodajamo pogačam (kvas), pa vplivajo tudi na kakovost medu. Zavedati se moramo, da cvetnega prahu ne more nadomestiti noben nadomestek, niti kvas. Ker je »Preussova metoda premeščanja satov« v AŽ-panjih še vedno železno pravilo, se kaj hitro lahko zgodi, da se pozneje v medu pojavijo ostanki kvasovk. V med pa ne sodi nobena snov, ki ni njegova naravna sestavina.
Če že prisegate na pogače, naj bodo te izdelane s cvetnim prahom, ki ste ga pridelali sami, ali pa uporabite invertne pogače, ki jih lahko dobite v bolje založenih trgovinah s čebelarskim materialom.
Zavedajmo se, da presežek medu v čebeljih panjih pozimi in v prvem delu spomladi ni v stran vržen denar. Nekateri čebelarji namreč še vedno raje skladiščijo med v sodih in čakajo na kupca z dobro ponudbo, namesto da bi ga čez zimo vsaj manjši del pustili čebelam. V tem primeru je med manj izpostavljen kristalizaciji, prav tako pa tudi bolje od sladkorja spodbuja razvoj čebelje družine. Pri porabi medu so čebele zelo racionalne, zato bo presežek hrane prej ali slej na razpolago čebelarju, prav tako pa tudi dobre razvite čebelje družine, ki bodo kar najbolje pripravljene na prvo pašo.
